Osvojiti želi čim več medalj

Chico Gym ima svoje prostore na Logu. V njih pod vodstvom trenerja Škofjeločana Miha Čičića trenirajo borci mešanih borilnih veščin. Med njimi je tudi Miha Frlic, ki se že lahko pohvali z medaljo z amaterskega svetovnega prvenstva.

Z velikega tekmovanja ste se vrnili s svojo prvo veliko medaljo. Je bila pričakovana?
Na prvenstvo sva šla s trenerjem s ciljem pokazati se v čim boljši luči. Seveda si vsak športnik najbolj želi prvega mesta. Tudi moja pričakovanja so bila visoka, vse skupaj pa je zadoščalo za tretje mesto. Še so možnosti za izboljšave. Zlato medaljo je osvojil Rus Rasul Magomedov (svetovni prvak v freestyle wrestlingu), ki je premagal prejemnika zlate olimpijske medalje Američana Kyla Fredericka Snyderja.

Je šlo vse po načrtih?
Že od starta je bilo pestro. Urediti je bilo treba veliko administrativnih zadev, da sem sploh prišel na prvenstvo. Tudi tam smo imeli vsak dan zdravniške poglede. So zelo dosledni, delujejo profesionalno, po visokih standardih. S tekmami so prišle nove poškodbe, ki jih je bilo treba sanirati, da sem bil pripravljen za borbo naslednji dan. Pritisk je bil cel teden. V moji kategoriji od 93 do 120 kilogramov je bilo prijavljenih devet borcev. Boriti bi se moral trikrat, a borca iz Češke, ki je sicer na tehtanju bil prisoten, na dan borbe ni bilo. Moja prva borba je bila tako proti nasprotniku iz Irske, ki sem ga premagal. Na žalost sem nato po sodniški odločitvi izgubil proti Magomedovu, kasnejšem zmagovalcu. Tretje mesto sem si delil z borcem iz Švedske.

Je bila to vaša prva tekmovalna izkušnja ali ste tekmovali že prej?
Približno po enem letu rednega treninga sem šel na prvo tekmo. V letih 2018 in 2019 sem se udeležil dveh klubskih turnirjev in obakrat zmagal.

Kako bi predstavili mešane borilne veščine, ki v Sloveniji še niso tako znane?
Najbolje jih opiše že samo ime, torej mešane borilne veščine. Šport se je začel tako, da so želeli izvedeti, katera borilna veščina je najboljša. Iz vseh so vzeli športnike. Šport se je nato razvijal in sedaj prihajajo že borci, ki so vešči vseh borilnih veščin (brazilski jiu-jitsu, rokoborba, kikboks, tajski boks, navadni boks, judo, karate, taekwondo …). Na splošno se mi zdi, da najbolj prevladujeta rokoborba in brazilski jiu-jitsu. Borci presenečajo. V Sloveniji ta šport v javnosti še ni prav veliko prisoten, drugače pa je v tujini. Želja je, da bi postal olimpijski šport. Upam, da se bo to zgodilo.

Kako poteka tekma?
Parter je običajno premera osem metrov. Borca začneta stoje, nadaljujeta pa stoje ali na tleh. Ni nujno, da oba uporabljata isto borilno veščino, vsak izbere tisto, ki mu bolj ustreza. Borbo lahko zaključiš z udarci, vzvodom, davljenjem … ali pa jo prekine sodnik. Če ni odločitve prej, borba traja trikrat po tri minute, zmagovalca pa nato izbere sodniška odločitev.

Katera borilna veščina je vaša najmočnejša?
Mislim, da mi gredo dobro kar vse, da nobena ne izstopa. Treniramo, da napredujemo v vseh.

Kako ste sploh prišli v ta šport?
Od nekdaj sem imel željo, da bi začel trenirati kaj takšnega. "Na dolini" nimamo prav veliko izbire. Nisem vedel, ali bi se odločil za boks ali karate. Nekaj prijateljev je že treniralo tukaj na Logu in pred dobrimi tremi leti sem se odločil poskusiti. Poklical sem trenerja Miho Čičića in prišel na prvi trening. Takoj sem se navdušil. Mešane borilne veščine so zelo zanimive, združujejo številne tehnike. Prej sem treniral nogomet v Žireh, občasno sem hodil v fitnes, s kakšnim drugim športom pa se nisem ukvarjal.

Konkurenca na treningu?
Je kar nekaj dobrih borcev, tako da lahko kvalitetno treniram in napredujem. Tukaj treniram tri- do štirikrat tedensko, hodim še v Ljubljano in v druge klube, da se srečamo še z drugimi borci. Seveda imam tudi kondicijske treninge.

Načrti za naprej?
Najprej sanirati poškodbe, napredovati, v začetku leta je tekma svetovnega turnirja v Bahrajnu, kamor bi rad šel. Tekem ni prav veliko, še zlasti blizu ne. Želim osvojiti čim več medalj, čas pa bo pokazal, kako mi bo šlo.

Maja Bertoncelj