Devetkrat s kolesom na Blegoš

Izbor vzpona ne preseneča, saj se Tomaž Oblak vsaj enkrat tedensko povzpne na »polanskega očaka«. S podobnim, a nekoliko krajšim izzivom je opravil že v preteklem letu. Ena izmed etap kolesarske Dirke po Franciji je obsegala 5000 višinskih metrov in Tomaž Oblak je bil prepričan, da lahko toliko višinskih metrov naenkrat premaga tudi sam. To je v šali dejal tudi svojemu bratu, ko sta se na domačem dvorišču, od koder seže pogled na Blegoš, pogovarjala o Dirki po Franciji. »Naslednje jutro sem vstal že ob štirih, pol ure razmišljal in se nato podal na Blegoš. Pa sem šel petkrat gor in dol! Po opravljenem izzivu mi je prijatelj Drago predlagal, da izvedem everesting, češ če sem šel petkrat gor in dol, bom šel pa tudi devetkrat! Do takrat sploh nisem vedel, kaj je everesting.«

Gre za dejavnost oziroma izziv, v katerem je treba premagati 8848 višinskih metrov. Posameznik si lahko izbere različen izziv in ga opravi z eno aktivnostjo, časovne omejitve ni, ne sme pa vmes spati. Ob druženju s prijatelji, ki so mu stali ob strani tudi na nedavnem izzivu, je pogovor večkrat nanesel na everesting. »Tako sem se počasi začel pripravljati nanj. Pozimi sem gonil sobno kolo, ko je vreme dopuščalo, sem se na Blegoš povzpel s kolesom,« pojasni in poudari, da ima rad dolge terene z več kot sto kilometri in klance. Udeležil se je Maratona Franja, rad se pomeri na Pokalu polanskih puklov, v enem kosu je prekolesaril turo Goričko–Piran. Pred everestingom ni imel nobenih posebnih priprav, ne fizičnih in ne prehranskih. »Žena Kristina mi je dva dni zapored pripravila makarone, to pa je bilo to. Kar se tiče organizacije in opreme, sem bil izjemno dobro pripravljen, saj so prijatelji poskrbeli za vse ob in na poti. Prijatelj Andrej je preveril moje kolo ter zavore, ki so zaradi dolgih in zahtevnih spustov z Blegoša morale biti brezhibne. Brat mi je za vsak primer posodil kolo, če bi me moje pustilo na cedilu.«

Na prvi poletni dan se je ob 19.50 izpred domače hiše podal na svoj največji kolesarski izziv doslej. Prve tri kroge, z obračanjem na Volči, je prevozil v manj kot dveh urah. Ob koči na Blegošu je bil parkiran kombi Blaža Božnarja, kjer se je lahko preoblekel in nekaj malega pojedel ter se po 5 do 15 minutah odmora odpeljal nazaj na Volčo. Med potjo je imel pri sebi dovolj tekočine in mehke bombone v obliki medvedkov za energijo. Vsakič ga je na kolesu spremljal eden izmed prijateljev, ki mu je nosil tudi oblačila. Ponoči so skrbeli tudi za boljšo vidljivost na poti, saj so nosili močnejše čelne svetilke. »Prijatelji so se med izzivom, tako na Blegošu kot tudi med spremljanjem na kolesu, popolnoma prilagajali meni. Ponoči še nisem bil tako utrujen in sem med kolesarjenjem še lahko klepetal. Zadnji krogi so bili vedno bolj naporni, glava je bila čisto odklopljena, noge so še gonile. Na predzadnjem krogu nisem več zmogel govoriti in je kolesarjenje potekalo v tišini. Pri tem je najbolj trpel spremljevalec Aleš, ki je bolj zgovorne narave! Ko sem zadnjič gonil na Blegoš, so me podplati tako pekli, kot bi imel žerjavico v čevljih. Primoran sem se bil ustaviti v Hlevišah in se sezuti. Na Blegošu me je nato pričakal ležalnik z lavorjem mrzle vode za noge,« opisuje težke ure izziva Tomaž Oblak, ki je zadnji krog prevozil v dveh urah in pol. A poudari, da so bile razmere za kolesarjenje ponoči ugodnejše, saj je bilo hladno. Prav tako ima kolesarjenje ponoči poseben čar. »Poleg vseh živali, ki sem jih srečal na in ob poti, me je spremljala tudi polna luna, ki pa name med kolesarjenjem ni imela vpliva,« se posmeje. Podnevi, sploh ko pritisne vročina, je bolj naporno. Posebej omeni klanec od Andrejona v Žetini do rezervoarja ter naprej do koče na Blegošu. »Vedno pride trenutek, ko si utrujen, te kaj boli, ne zmoreš več in bi odnehal … Jaz sem se spomnil na prijatelje, ki so me spremljali, spodbujali in tudi sam sem imel močno željo, da to, kar sem si zadal, uresničim.«

Prizna, da pred tem ni vedel, v kaj se spušča, in ga zato tudi ni nič skrbelo. Strah ga je bilo le, da bi med kolesarjenjem imel krče. Je pa zato toliko bolj skrbelo ženo Kristino, ki ga je na enem izmed krogov tudi spremljala. Ko je dve minuti čez četrto uro popoldne zaključil izziv, si je oddahnila tudi ona. Ves čas izziva je spremljal svoj srčni utrip in bi v primeru slabosti brez dvoma zaključil kolesarjenje. Po izzivu je potreboval teden dni, da se je spočil, a je kaj hitro spet sedel na kolo ter se odpravil proti Blegošu. O novem izzivu za zdaj ne razmišlja, a iskreno pove, da si takšnega izziva kljub izjemno pozitivni izkušnji ne bo več zastavil.

Lidija Razložnik