Ivan Tavčar in njegovi poljanski sodobniki

Ivan Tavčar (1851–1923) se je tako v življenju srečeval s starejšima Ivanom Franketom (1841–1927) iz Dobja in Janezom Šubicem (1850–1889) ter od njega mlajšima Jurijem Šubicem (1855–1890) in Alešem Ušeničnikom (1868–1952). 

Kot je pojasnil Goran Šušnjar, je bil Ivan Franke slikar, profesor, konservator, publicist, likovni kritik in strokovnjak za ribištvo. Prav ribištvo ga je povezovalo s soimenjakom Tavčarjem, saj sta eden drugega omenjala v takratnih publikacijah v zvezi s tem. Slikar Janez Šubic je svoje življenje preživel razpet med rojstnimi Poljanami, Ljubljano, Benetkami, Rimom, Dunajem, Prago in Kaiserslauternom v Nemčiji, kjer je zaključil svoje kratko zemeljsko popotovanje. V mlajših letih sta bila med drugim skupaj s Tavčarjem na svatbi ob zlati poroki zakoncev Bozovičar pri Pavletovih, kjer je Janez z velikim veseljem jedel ajdove štruklje. Še bolj otipljivo je bil s Tavčarjem povezan Jurij Šubic, ki ga je sicer nemirna življenjska pot vodila od Poljan skozi Ljubljano do Dunaja, Trsta, Bosne, Aten, Normandije, Pariza in Leipziga, kjer je mlad umrl. Naslikal je znamenita portreta Ivana in Franje Tavčar, ki ju hrani Narodna galerija v Ljubljani. 

Na poseben način je bil v relaciji s Tavčarjem Aleš Ušeničnik, teolog, filozof, sociolog, literarni kritik, pesnik, urednik katoliških publikacij in duhovni usmerjevalec. Kot tak je bil kritičen do del in tudi osebe Ivana Tavčarja, ki je bil idejno pogosto na drugem bregu. Je pa opazna razlika v intenziteti kritike Tavčarja v Ušeničnikovem zgodnejšem obdobju, ko je bil bolj oster, ter nekaj desetletij kasneje, ko je bil do svojega rojaka precej bolj spravljiv, čeprav nikoli ni mogel sprejeti njegovega liberalizma. 

Predavatelj Goran Šušnjar je ob zaključku predavanja poudaril še vprašanje, kaj nam Tavčar kot pisatelj in oseba pomeni danes, ob stoti obletnici njegove smrti, kot zanimivost pa je predstavil tudi njegovo vrednotenje ob stoti obletnici njegovega rojstva leta 1951. Takratna nomenklatura ga je slavila kot človeka iz ljudstva, ki je kljub pomeščanjenosti ohranil svojo kmečko bit in opeval preprostega delovnega človeka, kar je bilo sicer paradoksalno, saj je Tavčar pripadal družbenemu sloju in idejam, ki niso bile v skladu s povojnimi ideali. Poudarili so tudi tudi misel, da je poljansko ljudstvo Tavčarju hvaležno, da jim je v svojih povestih postavil trajen spomin življenja njihovih prednikov. Predavanje je z branjem odlomkov del, ki pričujejo o povezanosti markantnih poljanskih sodobnikov s pisateljem, obogatila Jerneja Bonča.

Jure Ferlan