Kaj nam je povedal kot pisatelj ...
2.2.2023
Stojimo na pragu stote obletnice smrti »visoškega gospoda«, ki je bila glavna spodbuda za razglasitev leta Ivana Tavčarja, čeprav je že njegov pisateljski predhodnik z Dolenjskega nekje posrečeno zapisal, da je najvažnejši faktor v življenju posameznika rojstvo. To je še kako veljavno za »jubilanta«, sploh če vzamemo, da se bodo rojstne Poljane in vsa dežela pod Blegošem in posebej Visoko, kjer sta z »zelo ljubko gospo« Franjo našla svoj zadnji dom, neizbrisljivo vpisali v njegovo literarno delo.
Kaj ni v Cvetju v jeseni, kmečki povesti in obenem »labodjem spevu«, ki ga je Tavčar na jesen življenja v Ljubljanskem zvonu objavil pod psevdonimom iz pomladi svojega življenja (in sicer Emil Leon), vse povedano? Pisateljev alter ego, ki začne svojo pripoved »na najlepšem ljubljanskem vrtu«, v senci divjega kostanja (ta je mimogrede tudi simbol jeseni), namreč zaključuje z mislijo, da se slovenskemu narodu njegova zemlja ne sme vzeti, ampak mora na njej stati »kot večno drevo«, katerega korenine pa ne bodo usahnile le, če bo za to delal, če se bo pametno odločal, najsi gre za poklic ali izbiro zakonskega partnerja – če se bo torej zavedal življenja.
Ivan Tavčar se življenja jè zavedal, kakor se je zavedal dejstva, da slovenska književnost ima svoj vpliv in učinek. Kajti zakaj bi se mu sicer zdelo smiselno njenim odjemalcem, (izobraženim) slovenskim bralcem, v sklepu in obenem vrhuncu »labodjega speva « še sporočiti, naj v zakonskih zvezah rojevajo otroke, »ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev«. Vendar se je prav tako zavedal, da samó leposlovno ustvarjanje ne bo dovolj, ampak bo potrebna delavnost v javnem prostoru, kjer je naposled mogoče zagotoviti širši odmev književnosti. In takó se je moral slejkoprej vključiti v politiko, kjer se je s funkcije mestnega odbornika in ljubljanskega podžupana povzpel do župana. Bil je deželni in državni poslanec, zraven je zasedel več pomembnih položajev v kulturno-literarnih ustanovah. Med njimi v Dramatičnem društvu, ki mu je bil član, tajnik in predsednik, Narodni čitalnici, Slovenskem pisateljskem društvu, društvu ljubljanski Sokol ter v Slovenski matici, kjer je bil več let pravni zastopnik in odbornik. Ne gre spregledati niti njegovih dosežkov na gospodarskem področju, če omenimo zgolj soustanovitev ljubljanske kreditne banke, prek katere se je lahko povezal s podobnimi ustanovami drugod.
Dokler ga niso valovi življenja vrgli na obrežje, da bi znova zaslišal šumenje gozdovja in oglašanje ptičev, da bi znova videl zeleno bukovje pod visoko glavo starega Blegoša ... Da bi se, obogaten z izkušnjami in doživetji v dolgih desetletij javnega delovanja, lahko povrnil v zavetje pisane in lepe besede, kjer je našel svoj najpristnejši izraz.
Zato naj ne bo v Tavčarjevem letu, pisateljevi večstranskosti navkljub, preveč energij usmerjenih v vprašanje, ali je bil dober ali slab politik, tudi ne v brezplodno razpravljanje o tem, ali je bil postromantik ali realist, temveč raje v to, kaj nam je povedal kot pisatelj in nam ima povedati še danes!
Izr. prof. dr. Urška Perenič, predsednica programskega odbora vseslovenskega leta Ivana Tavčarja