KD dr. Ivan Tavčar Poljane: Filmi Maka Sajka in naš čas

Trije zaporedni nedeljski večeri so v drugi polovici novembra v Kulturni dom Poljane prinesli cikel dogodkov, ki smo jih poimenovali Filmi Maka Sajka in naš čas. S predstavitvijo življenja in dela našega sokrajana smo mu izrazili zasluženo priznanje ter hkrati pokazali, kako so nekateri njegovi filmi aktualni tudi pol stoletja po prvi projekciji.

Nekatere filme smo izkoristili kot ključ, s katerim smo se lotili 'odklepanja' oz. osvetlitve tematik, ki zdaj zaznamujejo naše življenje v Poljanski dolini in ki ga bodo še bolj določala v prihodnje. Povezovanje umetniških del in tem iz vsakdanjega življenja pomeni določen premik v delovanju našega društva, ko se polje kulturnega delovanja razširja na človeško kulturo v širšem pomenu – na druge oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo taki dejavnosti pomen.

Mako Sajko: radoveden, predan, skromen z visokimi humanimi cilji
Prvi večer 17. novembra je bil namenjen predstavitvi režiserja Maka Sajka in njegove zanimive življenjske zgodbe. Mladi režiser, nekdanji novinar, televizijski voditelj, snemalec in producent, Siniša Gačić je v pogovoru starejšega kolega spodbujal k obujanju zanimivosti iz njegovega pestrega življenja, čemur je sledila projekcija Gačićevega dokumentarnega filma Mako, ki ga je o Sajkovem življenju posnel leta 2013. Iz pogovorov s Sajkom ter z ljudmi, ki so z njim sodelovali v času njegovega ukvarjanja s kinematografijo, se je razkrila zanimiva zgodba radovednega in predanega človeka, skromnega in vendar z visokimi, humanimi cilji in konkretnimi dejanji.

O izzivih sonaravnega življenja
Drugi večer 24. novembra smo začeli s predvajanjem Sajkovega dokumentarnega filma Strupi in okroglo mizo z naslovom Izzivi sonaravnega življenja in trajnostnega razvoja v Poljanski dolini. Sajko je bolj spodbujen z vizualnimi podobami vpliva tovarn na okolico kot iz nekega posebnega okoljevarstvenega zavedanja, posnel enkraten, pionirski film. Ozadje časa nastanka filma je orisal Marko Debeljak: dve leti pred nastankom je bila objavljena knjiga Rachel Carson – Silent Spring, ki pomeni začetek boja proti zlorabi pesticidov in spodbudo za nastanek ekološkega gibanja po eni strani, po drugi pa tudi spodbuda ustanavljanju državnih agencij, ki naj bi začele sistemsko skrbeti za preprečevanja onesnaževanja okolja.

Sora primerna za kopanje, kmetijstvo intenzivnejše
Na okrogli mizi je Kristina Knific omenila dosežke pri izboljšanju kakovosti Poljanske Sore in pritokov. Zadnjih nekaj let je Sora spet primerna za kopanje, saj so poleg izgradnje več čistilnih naprav in širitve kanalizacijskega omrežja nekateri nekdanji onesnaževalci prenehali delovati ali pa uvedli okolju bolj prijazne tehnologije. Pri občanih je odvoz gošče iz greznic v čistilno napravo v Gorenji vasi zmanjšal obremenitev okolja. Je pa v Sori zaznati povečane količine fosfatov, kar je povezano z gnojenjem kmetijskih površin. O vplivu kmetijstva na onesnaževanje okolja in onesnaževanja okolja na kmetijstvo je govoril Miran Naglič, ki je povedal, da negativnega vpliva gnojenja v Poljanski dolini ne moremo primerjati z vplivom gnojenja z umetnimi gnojili na ogromnih njivah Amerike ter da so danes kmetje prisiljeni v intenzivno kmetijstvo, kar pomeni povečano gnojenje in večkratno košnjo travnikov, ker sicer ne preživijo na trgu. Prepričan je, da je ekološko kmetovanje možno, ampak pod pogojem, da kmetje pridelajo in neposredno prodajo kupcem čim več končnih izdelkov. Kmetje poleg pridelave hrane skrbijo tudi za ohranjanje kulturne krajine, ki bi jo sicer narava ponovno spremenila v gozd.

Degradacija okolja z javno razsvetljavo
Aleš Šubic je spregovoril o svetlobnem onesnaževanju okolja in degradaciji krajine na podeželju s prekomernim nameščanjem svetilk javne razsvetljave, ki s svojo velikostjo, številom in načinom delovanja negativno vplivajo na živa bitja, z estetskega vidika pa spreminjajo podobo okolja v nekaj, kar ni skladno s tistim, kar je del lokalnega življenja. V imenu navideznega napredka in varnosti se zaradi neinformiranosti, ignoriranja in nenazadnje interesov nekaterih skupin dejansko uničuje najvrednejše, kar imamo – lepo, naravno okolje. V pogovor, ki ga je moderirala Darja Silan, so se vključili tudi obiskovalci prireditve. Na koncu je bilo čutiti, da se lahko marsikdo marsikaj naredi: vsak posameznik s spremembo navad; občinski in državni organi s spremembo načina razmišljanja in posluhom za občane; podjetja z odgovornim ravnanjem do okolja, v katerem delujejo; vsi pa z iskanjem novih modelov delovanja, ki bodo npr. kmetom omogočali dostojno življenje, brez negativnih vplivov kmetijske dejavnosti na naravo, sinergijo med različnimi dejavnostmi na lokalni ravni ter izboljšanje kakovosti življenja in ohranitev lepega in zdravega okolja tudi zanamcem.

V gozdove se vračajo jelenjad in divje zveri
Zaključno dejanje je bilo prvo decembrsko nedeljo s projekcijo filma Turnir pri Šumiku, v katerem Sajko predstavi nekaj trenutkov iz življenja črede jelenov na Pohorju. Prikazuje idilično življenje divjih živali, brez besed, z zvoki iz narave in glasbo, ki natančno odraža dogajanje filma. V uvodu okrogle mize, z naslovom Ali v Poljanski dolini poteka ponovna naturalizacija?, ki jo je tokrat mojstrsko vodila Damjana Peternelj, je Mako Sajko povedal, da snemanje ni bilo tako idilično: dva dni je filmska ekipa brez uspeha iskala jelene po Pohorju, nato so jih z ukano privabili na jaso, na kateri so posneti prizori; poleg tega je samo snemanje postalo nevarno, ko se je jelen z rogovi lotil režiserja in snemalca. Kontrast med idiličnimi podobami v filmu in konkretno situacijo na terenu je predstavljal dobro izhodišče za pogovor o sobivanju divjih zveri in človeka na območju Poljanske doline in širše.
Marko Debeljak je pojasnil pomen angleške besede 'rewilding', ki predpostavlja, da se naravi prepusti ali pomaga, da se nek porušeni eko sistem ponovno vzpostavi tako, da npr. neka izumrla ali iztrebljena vrsta ponovno zaživi v okolju, iz katerega je izginila. Kot primer je Debeljak navedel prav jelenjad, ki je po spremembah lovskih pravic v sredini devetnajstega stoletja zaradi masovnega lova izginila na območju današnje Slovenije. Populacijo so nekajkrat oživljali s preselitvijo čred od drugod.
Sely De Brea Šubic je predstavila, kako se je spremenila vloga lovcev pri upravljanju z divjadjo in zvermi po sprejetju novega Zakona o divjadi in lovstvu, ki jim je prepustil le funkcijo izobraževanja in obveznost poročanja. Omenila je, da je bil volk prisoten na Poljanskem še v šestdesetih letih – leta 1956 so lovci celo organizirali lov na volka na Gabrški gori.
Opozorila je, da je odstrel v skladu s predpisanimi pogoji praktično zelo zahtevna naloga, ker je v krdelu težko razločiti žival, določeno za odstrel.
Hubert Potočnik je povedal, da so pogoji v okolju ugodni za obstoj še večje populacije volka, ampak da je družbena sprejemljivost na Slovenskem nizka zaradi povečanega števila škod, ki jih povzročajo rejcem drobnice. Sistem upravljanja populacije volkov je bil nekaj let nazaj prepoznan kot zgleden na evropskem nivoju, v zadnjih nekaj letih zaradi administrativnih zapletov in posega politike v upravljanje populacije volka ne deluje ustrezno in sploh ni več rednega letnega odvzema.

Iskanje rešitev skozi strpen in argumentiran pogovor
Rok Černe je prisotne seznanil z najnovejšim stanjem števila volkov v Sloveniji: teh je od 109 do 127. Poudaril je pomen preventivnih ukrepov (električne mreže, ovčarski psi, pastirji) in prilagoditev teh ukrepov situaciji vsakega rejca. Vloga Zavoda za gozdove, v katerem je zaposlen, pri upravljanju volka je v tem, da pripravlja strokovna mnenja, ki so podlaga odločitvam Ministrstva za okolje in prostor. Izredne odločbe o odvzemu volkov v naravi vidi kot začasni ukrep in si želi povratek na režim upravljanja, ki je veljal nekaj let nazaj.
Milan Čadež je izpostavil veliko škodo, ki so jo utrpeli tudi rejci drobnice iz naše občine, svoje prizadevanje za varstvo krajanov in šolskih otrok ter počasno odzivanje ministrstev pri urejanju razmer. Čeprav ima rad živali, ne vidi potrebe, da bi v naši okolici prebival tudi volk. Komisija pri direktoratu za okolje, ki pripravlja novo strategijo upravljanja volka, pri kateri sodeluje, se je sestala dvakrat in ni še videti, da bo kmalu pripravila kakšna uporabna izhodišča.
Gostje so ugotovili, da je kljub povečanemu številu volkov (pa tudi drugih divjih zveri, npr. medvedov, ki jih je trenutno že več kot 1.000, in šakalov, ki jih je več kot 500) sobivanje človeka in volka možno (sploh z vidika ekološke sprejemljivosti, družbena sprejemljivost je večji problem). Po mnenju stroke je prejšnji način upravljanja z volkom, ki predvideva redni odvzem določenega števila dolgoročno, pravi način urejanja problematike. Upoštevati je potrebno interese rejcev, jim z ustreznimi ukrepi pomagati, da se zmanjša možnost ponovnih napadov ter zagotoviti ustrezne odškodnine. Nerazumljiv je počasen odziv države in ravnanje dveh okoljevarstvenih organizacij, ki s formalnimi zapleti (morda tudi nehote) ustvarjajo izredne razmere.

Organizatorji menimo, da smo našega sokrajana primerno počastili. Namen okroglih miz je bil seznaniti javnost z dejstvi, ki so pomembna za ureditev stanja na dveh aktualnih področjih. Glede na izjemno strokovnost udeležencev okroglih miz, pogovor na zavidljivi ravni, dobro obiskanost dogodkov in vključevanje obiskovalcev v pogovor ocenjujemo, da je smo namen dosegli.
Obstajajo sicer še naprej različni pogledi in mnenja, še bodo potrebni čas in prizadevanja, da se oblikujejo za vse sprejemljive rešitve. Ampak do njih lahko pridemo le na način, kot smo ga bili priča na obeh okroglih mizah: v mirnem pogovoru in sprejemanju argumentov nasprotne strani – za optimalno rešitev bodo morali biti vsi slišani in se vsi nečemu odpovedati. Zmaga bo v tem, da bodo vsi delno zadovoljni in da ne bo 'zmagovalec' samo eden.

Goran Šušnjar