Mernik in visoka obletnica metričnega sistema

Uradno potrjene mere za merjenje blaga so bile (in so še) potrebne zaradi poštenega trgovanja in pobiranja davkov. Pomembno je bilo tudi merjenje razdalj pa tudi časa, kar velja za eno večjih revolucij v zgodovini človeštva.

Naši predniki so do uveljavitve metričnega sistema uporabljali različne stare mere, najbolje so dokumentairane tiste, ki so bile predpisane v avstrijskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je v svojih deželah predpisala in organizirala "meroizkustvo" leta 1777, ko je objavila prvi meroslovni zakonik. Ker je novost povsod naletela na hud odpor, je moral njen sin cesar Jožef II. leta 1784 obnoviti cimentacijske odločbe za Notranjo Avstrijo (Štajerska, Koroška, Kranjska). Ciment je namreč označba določene mere na posodi. Leta 1770 je bil v Franciji določen meter z razdaljo enako desetmilijontemu delu četrtine Zemljinega poldnevnika, ki gre skozi Pariz. Iz njega se je razvil metrični dekadni sistem, z osnovnimi merami meter, liter, kilogram. Metrični sistem je bil v avstro-ogrski monarhiji sprejet z zakonom 23. julija 1871, obvezen pa je postal 1. januarja 1876. S tem so morali nove mere sprejeti tudi v slovenskih deželah. Tako se letos lahko spominjamo 150. obletnice uvedbe metričnega sistema pri nas. Danes ga uporablja velika večina držav na svetu, izjeme so le tri: ZDA, Mjanmar in Liberija. Vsaka ima svoj merski sistem. Ob koncu mlatve in kasneje ob oddaji žita v mlin, pa tudi za oddajo dajatev, je bilo pomembno opravilo merjenje žita. Zato so se uveljavile tako imenovane žitne mere. V različnih obdobjih so se s časom spreminjale. Ena izmed najbolj uveljavljenih je bila mernik. Ta se je po različnih pokrajinah nekoliko razlikoval v obsegu, ki je bil okoli trideset litrov. V drugi polovici 18. stoletja je štel mernik na Kranjskem, naslanjajoč se na ljubljansko mero, 26,5 litra, dunajski pa 30,5 litra. V prvi polovici 19. stoletja so bile uveljavljene dunajske mere tudi na podeželju. Mernik je poleg nominalne prostorninske merske enote tudi ime za merilno orodje zanjo. To je običajno lesen škaf, povezan s kovinskimi obroči, kot je tudi primerek na fotografiji, ki izvira iz vasi Čabrače. Izdelan je po točno določenih pravilih. Za mernik so nekoč rekli, da je lahko zvrhan ali pa potlačen, odvisno kakšen odmerek je kdo nasul vanj.

Jure Ferlan