Ohranimo pisane in cvetoče travnike za opraševalce

Decembra 2017 so članice OZN soglasno potrdile predlog Slovenije in 20. maj razglasile za svetovni dan čebel, ki je tudi dan vseh opraševalcev. Opraševalci so pomembni tako za kmetijstvo kot ohranjanje biotske pestrosti. 

Kranjska čebela je najbolj znana opraševalka. Kakšno je trenutno stanje glede čebel v Sloveniji?
Če se osredotočimo na število družin, je dobro, saj že leta narašča in jih je več kot dvesto tisoč. Imamo eno največjih gostot čebel v Evropi. A žal so razmere vse slabše, saj je hrane za čebele vse manj. Pisani travniki izginjajo. Marsikje cveti samo še regrat. Vse pomembnejši dejavnik so podnebne spremembe. Zgodnje pomladi, ki jim sledijo pozebe, dolgotrajne poletne suše in tudi močni nalivi, čebelam uničujejo vir hrane. Kjer je čebel veliko, še težje najdejo dovolj hrane. Biti čebelar danes je zelo zahtevno – terja vse več znanja, opazovanja in prilagajanja.

Katere druge opraševalce še najdemo v Sloveniji in kakšna je njihova populacija? 
To so divje čebele, kamor spadajo čmrlji in čebele samotarke. V Sloveniji je bilo doslej najdenih vsaj 35 vrst čmrljev in več kot 500 vrst čebel samotark. Oprašujejo pa tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči, včasih tudi ose. V nasprotju z medonosno čebelo število divjih opraševalcev opazno upada.

Kakšna je njihova vloga v naravi?
Opraševalci imajo izjemno pomembno nalogo, to je opraševanje rastlin. To ni pomembno zgolj za naravo, temveč tudi za kmetijstvo, torej za našo prehransko varnost. Približno 80 odstotkov kmetijskih rastlin potrebuje opraševanje žuželk. Od opraševanja ni odvisna samo količina, ampak tudi kakovost pridelka. Na cvetovih, ki so bolje oprašeni, se razvijejo lepši, bolj obstojni in bolj hranljivi plodovi.

Kakšna je razlika med kranjsko čebelo in drugimi opraševalci?
Vsak opraševalec ima določene posebnosti, prednosti. Vsi skupaj najbolje opravljajo tako imenovani opraševalski servis. Za kakovost opraševanja je namreč zelo pomembno, da cvet obiščejo različni opraševalci. Ne razlikujejo se zgolj po načinu opraševanja, ampak tudi po tem, kdaj so dejavni. Tu najbolj izstopajo čmrlji, ki oprašujejo tudi v dežju, mrazu in vetru. Brez njih bi sadno drevje marsikdaj ostalo slabo oprašeno. Čeprav delujejo nerodni, so v resnici zelo hitri in kljub temu na cvetu odložijo več cvetnega prahu. Imajo tudi daljši »delovnik«. Dejavni so od zgodnjega jutra do poznega večera. Znajo opraševati s stresanjem, kar je npr. pomembno pri opraševanju paradižnika in borovnic. Imajo tudi daljši jeziček, s katerim oprašujejo tudi cvetove, ki imajo medovnike globoko v cvetu in so za čebelo nedosegljivi. Izvrstne opraševalke so tudi čebele samotarke. Ocenjujejo, da lahko ena samotarka opravi delo stotih medonosnih čebel. Seveda ima tudi čebela določene prednosti. Njen glavni adut je številnost, a vloge divjih opraševalcev kljub temu ne more nadomestiti. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu tako opravijo divji opraševalci. Za opraševanje torej potrebujemo oboje, medonosno čebelo in divje opraševalce. Pri varovanju prve smo zelo uspešni, na druge pa največkrat pozabimo.

Kakšen vpliv imata na opraševalce človek in kmetijstvo?
Zelo velik. Nekdaj je bil celo izrazito pozitiven. Zaradi kmetovanja je nastala pestra kmetijska krajina s travniki, visokodebelnimi sadovnjaki, manjšimi njivami. Brez kmetijstva bi namreč Slovenijo skoraj popolnoma prekril gozd. Z začetkom intenzivnega kmetijstva se je okolje precej spremenilo. Zaradi več gnojenja, bolj zgodnje in pogostejše košnje je izginila večina pisanih travnikov. Sadovnjaki in njive so se spremenili. Seveda tega nihče ne počne, da bi škodil opraševalcem, ampak zato, da bi hrano pridelal po konkurenčni ceni. Trg je neusmiljen, a na dolgi rok bo to slabo tudi za kmetijstvo, saj bo slabše opraševanje, zmanjšala se bo rodovitnost tal. S temi spremembami opraševalci niso izgubili le dobršnega dela vira hrane, ampak tudi prostor za gnezdenje. Ponekod je težava tudi prevelika ali nepravilna uporaba pesticidov. Ni pa kmetijstvo edina težava. Veliko površin se je izgubilo z urbanizacijo in gradnjo cest. Na prenekaterem vrtu še vedno kraljuje skrbno pristrižena angleška trata, ki je za opraševalce zelena puščava. A trendi se tu že spreminjajo in vsaj nekateri dele vrta kosijo redkeje. Zelena trata ni več edini ideal.

Kako lahko zaščitimo opraševalce pred morebitnim izumrtjem oziroma jim ponudimo varno okolje?
Opraševalci ne bodo kar izumrli. Težava bo že, če bosta njihovo število ali vrstna pestrost padla pod določeno raven. Ponekod v svetu se s to težavo že srečujejo. Upam, da bomo v Sloveniji ukrepali pravočasno in ne šele takrat, ko bomo občutili resne posledice. Opraševalci potrebujejo hrano, prostor za gnezdenje in zdravo okolje. Hrano in prostor za gnezdenje jim najlažje zagotovimo tako, da ohranimo mrežo pisanih travnikov. Torej, da na delu kmetijskih površin ne kmetujemo tako intenzivno. Zdravo okolje jim zagotovimo s preudarno uporabo pesticidov, če jih že moramo uporabljati. Ni pa to samo naloga kmetov. Kdor ima vrt, opraševalcem lahko pomaga s saditvijo medovitih rastlin in cvetočo trato. K varstvu opraševalcev prispevamo kot potrošniki, če kupujemo pri kmetu, ki kmetuje naravi prijazneje. Ne nazadnje: veliko naredimo tudi s tem, da skrbno ravnamo s hrano. Če ne bi bilo zavržene hrane, bi bil pritisk kmetijstva na okolje manjši, saj bi je bilo treba manj pridelati.

Smo ljudje dovolj ozaveščeni, da ravnamo prav?
Ozaveščenost je prvi pogoj, da pride do sprememb v vedenju. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo in v društvu Čmrljica zato ozaveščanju posvečamo veliko pozornosti. Če nečesa ne poznaš, potem tega seveda ne moreš varovati. Če poznaš, je odvisno zlasti od tvojih vrednot, ali boš kaj spremenil, da bo bolje, ali ne.

Z željo po ozaveščanju ljudi o pomenu, pestrosti, ogroženosti in varstvu opraševalcev ste ustanovili Društvo Čmrljica s sedežem v Škofji Loki.
Pomembno je, da ljudje opazujejo svet okrog sebe. Bralce vabim, da so bolj pozorni na to, kdo vse obiskuje cvetove. Presenečeni bodo, kaj vse bodo videli in kako se opraševalci razlikujejo: po obliki, velikosti in vedenju. Najmanjše čebele samotarke so velike samo tri milimetre in jih zlahka spregledamo. Vsi, ki jih zanimajo opraševalci, so vabljeni, da se pridružijo Društvu Čmrljica.

Lidija Razložnik