Piše, kar čuti, ga muči in veseli

Piše vse od 15. leta starosti dalje. Prva prava pesem je nastala v času služenja vojaškega roka v Pirotu, v Srbiji. Rdeča nit je bil odhod v vojsko. »Navdih črpam iz vsakdanjega življenja in dogodkov, ki se zgodijo, predvsem če me kaj razjezi ali prizadene,« pojasni Marko Vodnik, ki zadnjih pet let piše bolj intenzivno. Pisanje je zanj sprostitev, stik s slovenskim jezikom in bogatenje besednega zaklada.

Najraje piše pripovedne pesmi, ki jim pravi ep. »Zelo rad napišem pesmi za ljudi, ki jih tudi osebno poznam in praznujejo katerega od življenjskih jubilejev ali imajo drugo slavje. Tudi žalostne pesmi so že nastale. K pisanju me najbolj spodbudi katera od traparij oblastnikov,« se zasmeje. Točnega števila pesmi, ki jih je napisal, ne ve, saj jih nekaj časa ni shranjeval. »Mislim, da okolica dobro sprejema moje pesmi, jih komentira, pohvali. Ljudje, ki me spremljajo, želijo bolj ostre besede, a sam vedno pazim, da so moje besede jasne, kritične in pronicljive, še vedno pa kulturne in spoštljive. Tiho pač nočem biti!« Kot še pove, rad napiše, kar čuti, ga muči in veseli. Če ljudje radi preberejo, se najdejo v njegovih razmišljanjih, je tega izjemno vesel. Vsako pesem najprej prebere ženi Anki, ki presodi, ali je primerna za širšo javnost. Večino pesmi objavi na Facebooku, ena s koronsko vsebino je bila prebrana tudi na Radiu Sora, dve pa sta bili objavljeni tudi v Podblegaških novicah. Kljub obilici dela na kmetiji prosti čas rad preživlja z družino ter upa, da bo pisal še naprej, in kot zaključi pogovor: »Z vsako pesmijo za mano ostane sled.«

Lidija Razložnik