Poljanski igralci navdušujejo z Visoško kroniko

Gledališka skupina Kulturnega društva (KD) dr. Ivan Tavčar Poljane nadaljuje z uspešnimi uprizoritvami Visoške kronike v poljanskem narečju tudi izven domače občine. V oktobru so se z igro predstavili občinstvu v Škofji Loki. Predstavo si je do sedaj ogledalo že okrog 3.000 gledalcev.

Poljanski igralci so Visoško kroniko vrnili v Poljane in na Visoko. »Predvsem vsebinsko in ustvarjalno; z našo podedovano ustvarjalno energijo smo dosegli več, kot smo si v najlepših sanjah lahko želeli,« je po uspešno odigranih predstavah povedal režiser in igralec v predstavi Andrej Šubic. Izpostavil je odziv publike, ki je o sporočilu predstave razpravljala in razmišljala. Po odigranih predstavah odmeva besedna zveza »pridem pote« – kot večni opomin vsakemu izmed nas, o poštenosti naših dejanj, kot tudi misli o blagohotnosti in pameti odrešitelja škofa in vse odrešujoči ljubezni visoških žensk. V juniju in septembru so odigrali osem predstav v Poljanah, v oktobru so štirikrat gostovali še v Škofji Loki. Ena od predstav je bila dobrodelna, saj so z njo skupaj z Rotary klubom Škofja Loka zbirali sredstva za štipendije dijakom ter tako boljšali svet. Igro si je ogledalo že okrog 3.000 ljudi, kar se pri uprizoritvah drame amaterjem ne zgodi pogosto, poudarja Šubic. »Hodijo nas gledat 'od use pousud' in vsi poudarjajo, da odhajajo z jasnim sporočilom predstave, predvsem pa, da je meja med profesionalnim in amaterskim zabrisana; ne v igralskih in režijskih kvalitetah in stvaritvah, pač pa v energiji, ki je močnejša kot v kakšni profesionalni predstavi. In to je naš argument, da se upamo pokazat kjerkoli.«
Po dosedanjih razprodanih predstavah v novembru načrtujejo gostovanje v Žireh, medtem ko se za igranje v nekaterih krajih po Sloveniji še dogovarjajo. »O uprizoritvi naše Visoške kronike pišemo kroniko, tam je zapisano vse: koliko vaj, koliko ur, koliko nas, koliko predstav, koliko gledalcev, vmes se najdejo anekdote, ki se rojevajo v takšnih skupinah. Zapisani so tudi poslani odzivi publike, ki so prežeti z navdušenjem,« pove Šubic in doda enega od takšnih dogodkov. »Po odigrani predstavi za osnovnošolce iz Poljan in Gorenje vasi sem se seveda moral napotiti na stranišče, z majhnim fantom sva po moško, z ramo ob rami, opravljala potrebo in on kot iz topa: »Tole ste pa dobar špilal! Špica!!« Jaz: »Ja, hvala.« On: »Sam upam, de bom lohk paršu še ankat gledat.« On je opravil hitreje kot jaz in odšel ven, med sošolce, mene pa je navdal ponos in sem se po 'starčevsko' še malo zadržal.«

Kristina Z. Božič