Potrebuješ le znanje, iznajdljivost in veselje do dela

Seznam držav za opravljanje prakse na področju zdravstva je dolg, a po pripovedovanju Urške Dolenec je bila odločitev za Gambijo spontana: »Na pot sva se odpravili skupaj z najboljšo prijateljico in sošolko s fakultete Milico Sedlarević. Zasledili sva, da Društvo Za otroke sveta omogoča opravljanje prakse v Gambiji, in se povezali z njim.« Prednost društva je, da omogoča opravljanje prakse na različnih področjih – vrtci, šole, farmacija, psihologija, zaščita živali, zdravstvena nega, varstvo okolja ... Pogoj za opravljanje prakse je znanje angleškega jezika, izpis opravljenih predmetov, življenjepis, motivacijsko pismo, primerna smer izobrazbe ter potrdilo fakultete. Na fakulteti, ki jima je nudilo vso pomoč in podporo, sta bili prvi, ki sta prakso opravljali v državah tretjega sveta. Preden sta nastopili prakso na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice Kanifing, sta štiri dni preživeli v rezervatu za zaščito želv, kjer sta iskali gnezda želvjih jajc in jih spravili na varno. »Oddelek, kjer sem opravljala prakso, je bil v teoriji razdeljen na otroški in ženski del ter moški del na drugi strani. Resničnost je bila zaradi pomanjkanja prostora povsem drugačna: šlo je za mešani oddelek. Delati smo začeli ob 8. uri. Življenje v Gambiji poteka drugače: počasneje, bolj sproščeno in umirjeno. Sledilo je poročilo nočne izmene dopoldanski. Nato smo prevezali rane pacientom, od tistih najmanjših do velikih, ki jih pri nas ne vidiš prav pogosto.« Pacienti v bolnišnicah bivajo povprečno štiri dni, ne glede na velikost ran. Prevez ran se ne izvaja sterilno, ampak ga zdravstveni delavec izvede kar se da čisto. Nega je na voljo le nepokretnim osebam. Bolnišnica ne zagotavlja obrokov za paciente, prinašajo jih svojci, ki v času, ko je pacient v bolnišnici, živijo zunaj bolnišnice in so jim vedno na voljo. »Enako velja za odnašanje bruhanja, praznjenja urinskih katetrov, prinašanje zdravil, oblačil, pot do stranišča in nazaj. Zdravstveni delavec po prevezi zamenja posteljne rjuhe, če je treba in so na voljo. Umazane rjuhe se odpeljejo v čistilnico, pregleda se seznam terapij za paciente, po zdravila se gre z vedrom v lekarno. Terapije se nastavijo in razdelijo. Večino terapij pacienti prejmejo intravenozno, torej prek kanalčka v žilo, skozi usta pa zelo malo,« še pojasni razlike v delu Urška Dolenec in poudari, da na voljo ni veliko terapij, kar pomeni slabše okrevanje. Po terapiji sledita beleženje aktivnosti zdravstvene nege in predaja popoldanski izmeni. Delo na oddelku, kjer je prisotnih od pet do deset študentov in dijakov zdravstvene nege, je zaključila ob 14. uri. Navede še podatek, ki da misliti: »Pacient mora za dostop do zdravstvenih storitev plačati približno 1800 dalasijev, to je 25 evrov. Za ta denar prejme zdravila in posteljo na oddelku, ne glede na to, koliko dni bo tam bival. Plača diplomirane medicinske sestre znaša 250, zdravnika 400 in vzgojiteljice v vrtcu 50 evrov; torej je 25 evrov za večino ljudi izjemno velik zalogaj.« Tovrstna izkušnja je bila zanjo prva, a upa, da ne zadnja, saj bi rada obiskala tudi druge države tretjega sveta. Z manj pripomočki se lahko izvede kakovostna zdravstvena nega za njihove standarde in delo je dobro opravljeno, četudi nimaš na voljo različnih oblog, veliko materiala in vseh zdravil. »Potrebuješ le znanje, iznajdljivost in veselje do dela,« še poudari Urška Dolenec, ki trenutno opravlja študentsko delo v dveh ambulantah splošne medicine v Gorenji vasi.

Gambija ji je ostala v izjemno lepem spominu. Kljub velikemu pomanjkanju materiala, pripomočkov in drugih virov so neverjetno iznajdljivi. Delo opravljajo zelo vestno in konkretno. »Komunikacija zaposlenih s pacienti je na zelo slabem nivoju, pri nas velja za eno glavnih veščin dela v zdravstvu. Pacienti se zavedajo, da so tam zato, da jim pomagamo, so zelo hvaležni, srečni, da so deležni oskrbe, in se ne pritožujejo. Pri nas ni vedno tako. (smeh) Pacienti belce sprejmejo z odprtimi rokami, včasih menijo, da znamo in delamo bolje od njih. Kar ni nujno res, saj sta si sistem in kultura različna. V treh tednih dela mi zgolj en pacient zaradi predsodkov ni dovolil, da mu nudim pomoč.«

Lidija Razložnik