Profesorica Cilka Jelovčan

Nepričakovano se je v 90. letu starosti izteklo življenje Cilke Jelovčan, profesorice slovenskega jezika in razredničarke številnih generacij na Osnovi šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vasi. Čeprav sem vedela, da ji moči pešajo, pa sem na zadnjem obisku pred štirimi meseci občudovala njen spomin, bistrost duha in življenjsko energijo. Povabila sem jo na našo 50. obletnico valete in imela sem občutek, da se je bo udeležila. Njena življenjska pot je bila dolga in bogata. Rodila se je leta 1934 na gorski kmetiji v Kokri pri Preddvoru. Bila je sedmi od osmih otrok. Pri šestih letih je izgubila mamo, ki je umrla le nekaj tednov po rojstvu Cilkine najmlajše sestre, leta 1942 pa so Nemci ustrelili očeta in brata, ona pa je morala z drugimi otroki in ženskami zapustiti rojstno vas, ki so jo Nemci požgali. Izgnana je bila na Bavarsko, v mesto Erlangen oz. bližnji kraj Rathsberg (tam je bila z bratom, mačeho in njenim sinom), kjer je obiskovala osnovno šolo v nemškem jeziku in pomagala pri kmečkih opravilih. Julija 1945 se je po treh letih izgnanstva vrnila v domovino, kjer jo je namesto doma pričakalo pogorišče. Dva razreda osnovne šole je končala v Kokri, leta 1947 pa nadaljevala šolanje na Gimnaziji Kranj. Po maturi leta 1955 se je vpisala na filozofsko fakulteto, smer slovenski in nemški jezik. Leta 1961 je diplomirala in se poročila z Vinkom Jelovčanom, s katerim sta kot mlada učitelja začela svojo poklicno pot v Gorenji vasi v Poljanski dolini. Cilka kot učiteljica slovenščine in nemščine, mož pa kot učitelj matematike in fizike ter dolgoletni priljubljeni ravnatelj. Rodila sta se jima dva otroka, Zoran in Alenka. Družina se je jeseni 1979 preselila v Škofjo Loko, kjer so zgradili hišo. To obdobje dvajsetih let, ki jih je prof. Jelovčanova preživela v Gorenji vasi, je v njej zapustilo najgloblje sledi. Iz najinih pogovorov sem razbrala, da je bilo to najsrečnejše obdobje v njenem življenju, čeprav tega ni posebej poudarjala. Rada je učila, rada je imela otroke in jih je tudi razumela. Nikoli ni nikogar užalila ali kako drugače prizadela. Vedela je, kaj je težko otroštvo, in verjetno je nekje globoko v sebi sprejela zavezo, da bo s svojimi dejanji popravila krivice, ki so jih drugi storili njej. Jeseni 1981 se je zaposlila v šolskem centru v Kranju, takrat še Iskri – srednji šoli, kjer je svoje delo kot prof. matematike in fizike opravljal tudi mož Vinko. Svojo službeno pot je zaključila leta 1997, ko se je upokojila. Tudi po upokojitvi je vzdrževala stike s svojimi nekdanjimi dijaki in učenci. Zlasti se je rada udeleževala obletnic zaključka osnovne šole vseh »njenih« generacij v Gorenji vasi. Najprej sta na obletnice valet prihajala skupaj z možem, kasneje pa tudi sama. Vedno smo z občudovanjem poslušali njene govore, v katerih je izražala toplino, skrb in ljubezen do otrok, ki jih je nekoč učila.

Življenje nikomur ne prizanaša in tudi prof. Jelovčanovi ni. Najprej je izgubila ljubega moža, za katerega sta s hčerko Alenko dolga leta skrbeli, po nenadni smrti sina Zorana lansko poletje pa si ni več opomogla. Sama sem bila najprej njena učenka, bila je tudi moja mentorica pri literarno-recitacijskem krožku. Naključje je hotelo, da sva leta 1983 postali sodelavki, in takrat je spet postala moja mentorica. Imela sem srečo, da sta se najini poti dvakrat križali in da sva sodelovali kar 15 let.

Moje življenje je zaznamovala z ljubeznijo do slovenskega jezika in predvsem s svojim toplim odnosom do sočloveka.

Vlasta Jemec