Soočanje s problematiko javne razsvetljave

V zadnjih letih smo se tudi v Podblegaških novicah že nekajkrat dotaknili problematike neracionalnega postavljanja javne razsvetljave. Sam sem se s to problematiko začel ukvarjati zaradi projektov na območju Poljan, poskusi njihove racionalizacije pa so me hitro vodili na državno in celo svetovno raven. Brez globokega poznavanja te zelo pereče problematike, na temo katere Google samo v angleščini najde četrt milijarde zadetkov, namreč ni bilo mogoče vplivati niti na že na prvi pogled temeljito zgrešene vaške projekte. Podrobno naštudirani primeri in razmislek o perspektivah na našem območju, ki se kot tip območja v zadnjih dveh desetletjih nahaja na sami frontni liniji širjenja razsvetljave, pa vedno bolj narekujejo smer urejanja problematike na državni ravni in pomagajo s postavljanjem ustreznejše perspektive celo v krogih vodilnih svetovnih strokovnjakov.

Nihče v državi problematike ne obvladuje 
Ker gre za kompleksno problematiko, jo je mogoče obvladati samo z ustreznimi politikami, za kreiranje katerih je na državni ravni odgovorno ministrstvo za okolje in prostor. Žal to problematike ne obvladuje, kar je konec leta 2018 ugotovilo tudi računsko sodišče. V začetku lanskega leta je bila ustanovljena delovna skupina za prenovo pristojne uredbe, v kateri sodelujeva tudi s sokrajanom Markom Debeljakom, raziskovalcem na Institutu Jožef Stefan. Prenovljena uredba bo vsekakor prinesla napredek, žal pa pristopi edinega uradnika, ki je v državi pristojen za to problematiko in je osebno odgovoren tudi za omenjeno mnenje računskega sodišča, ne obetajo zadostnih rešitev.
Kompleksnost problematike, ki sega na področja varnosti, udobja, tehnike, okolja, okoljske etike, urejanja prostora, politike, marketinga …, je vzrok, da nad njo nihče nima celovitega pregleda, o mejnih vprašanjih pa se je mogoče vsebinsko pogovarjati samo z vodilnimi svetovnimi strokovnjaki, s katerimi sem še posebej v zadnjem letu v intenzivnem stiku.

Glavno vprašanje je, kje sploh javna razsvetljava
Če odmislimo tehnične izboljšave (npr. opustitev uporabe škodljive belo-modre svetlobe) in tipično prezrte vidike vpliva na estetiko prostora, se da celotno problematiko poenostaviti na tri vprašanja: kje, kako obsežno in kako intenzivno in enakomerno. Nobeno od teh vprašanj danes ni primerno rešeno, ključen za zadostno rešitev problematike pa je primeren odgovor na vprašanje "kje". V enem svojih prvih člankov sem ugotavljal, da nam v perspektivi grozi osvetlitev vseh ulic v vseh naseljih, sedem kilometrov neprekinjeno osvetljene glavne doline in osvetlitev vseh stranskih dolin. Za območje Poljan z radijem dva kilometra ocenjujem, da bi ob nadaljevanju današnjih pristopov postavili okrog 500 svetilk (leta 2000 smo jih imeli približno deset, danes jih imamo 105). Takšna totalno osvetljena območja tudi v Sloveniji že postajajo realnost, cela država pa drvi proti sistematični mrežasti osvetlitvi vseh naselij in povezav med njimi. Znosna alternativa temu je, da se na podeželju osvetljujejo samo središča naselij, območja večje koncentracije pešcev in varnostno problematične točke, ne pa tudi ostali deli naselij, kjer so potrebe zanemarljive. Nikakor ne bi smeli osvetljevati izven naselij, kot je pri nas primer med Gorenjo vasjo in Dolenjo Dobravo, kjer za varno hojo povsem zadošča že sam pločnik. Glede takih primerov na državni ravni že obstaja splošen konsenz, da jih je nujno treba omejiti. Poleg javne razsvetljave cest je problematično tudi osvetljevanje fasad in okolic zasebnih objektov, za katero sem sam prepričan, da na podeželju zaradi zelo opaznega vpliva na podeželski prostor ne bi smelo biti dovoljeno. Ne nazadnje smer ni razveseljiva niti pri božično-novoletni okrasitvi, ki seveda sama po sebi ni sporna, s poplavo velikih količin poceni kitajskega kiča in močnih LED-luči pa dejansko postaja problem.

Preveč, pregosto, previsoko, preveč enakomerno
Še posebno na podeželju je problem, da razsvetljava s svojo količino, intenzivnostjo in načinom postavitve predstavlja enega glavnih urbanizacijskih in degradacijskih elementov, ki naše lepo podeželje spreminja v brezoblično predmestje. Poleg kreiranja širših politik je ta problem treba nasloviti tudi na nivoju tehničnih priporočil, zato sem jeseni v okviru Slovenskega društva za razsvetljavo predlagal ustanovitev okoljevarstvenega odbora, ki je v začetku leta že začel delovati.
Ob strinjanju in aktivnem sodelovanju vseh glavnih slovenskih akademskih strokovnjakov za razsvetljavo smo se lotili priprave nacionalno specifične verzije osvetljevalskega standarda. Prvi osnutek sem kot najbolj zainteresiran, aktiven in praktično orientiran član skupine pripravil jaz, pri čemer so mi bili v zelo veliko pomoč primeri izvedenih in potencialnih projektov iz domače občine in nešteti primeri iz cele države.
Predvidoma jeseni se bomo lotili še prenove širših priporočil, s čimer bomo med drugim naslovili vprašanje števila svetilk na posameznih tipih cestnih objektov. Tako se npr. ne bi smelo več dogajati, da se na krožišče postavi do 25 svetilk, medtem ko se v Avstriji postavijo po štiri oz. izven naselij sploh nobena.

Učinkovite rešitve se še vedno iščejo tudi na svetovni ravni
Na svetovni ravni obstaja široko zavedanje, da je svetlobno onesnaževanje resen okoljski problem, z njim pa se ukvarja široka skupnost raziskovalcev. Manj pa je v ospredju zavedanje, da je to samo del širšega problema degradacije okolja in prostora z zunanjo razsvetljavo, ne nazadnje že s samimi drogovi na neprimernih mestih in z neprimerno višino. V tem smislu s svetilkami posejana Poljanska dolina, npr. osvetlitev ob regionalki v Dobju, pred racionalizacijo načrtovana intenzivna osvetlitev polja v Predmostu in Hotovlji ter grozeča totalna osvetlitev območja Poljan z do 500 svetilkami dodatno odpirajo oči tudi največjim svetovnim strokovnjakom.
Ne nazadnje bodo perspektive Slovenije in Poljanske doline kamenček k mozaiku urejanja problematike prispevale tudi na letošnjem največjem svetovnem dogodku na temo svetlobnega onesnaževanja, ALAN 2021, kjer je prezentacija z naslovom Razlogi za neuspeh zakonodaje za omejevanje svetlobnega onesnaževanja v Sloveniji sprejeta v glavni program. Prezentacija je za svetovno strokovno javnost še posebej zanimiva, ker je bila Slovenija leta 2007 prva država, ki je na nacionalni ravni sprejela tovrstno zakonodajo. 
Ker smo državljani in na državnih cestah tudi občine proti sistemu bolj kot ne povsem nemočni, je problem treba urejati na ravni sistema in iz zgornjega je razvidno, da je to precej uspešno zastavljeno na vseh ravneh. Nujno pa je, da se problematike široko zavedamo tudi državljani in nehamo z nerealnimi pričakovanji prispevati k uničevanju okolja in prostora. Ne nazadnje celo mednarodna osvetljevalska organizacija v svojih priporočilih ugotavlja, da je razsvetljava zaradi prometne varnosti upravičena samo na bolj obremenjenih cestah.

Aleš Šubic