Srečanje otrok

Že pred tem smo si pisali pisma in se pogovarjali po Zoomu. Ugotovili smo, da razdalja v kilometrih ne sme biti ovira za druženje in spletanje novih poznanstev. Vendar nič ne more zamenjati občutka, ko smo prijatelje končno videli v živo. Ob prihodu v Lučine so nas res toplo sprejeli otroci in vzgojiteljici Tina in Jana. Ogledali smo si vrtec in se odpravili na pohod skozi čarobni gozd. Slišali smo, da je čarobni gozd v Lučinah res nekaj posebnega, zato nas je kar razganjalo od radovednosti. Ob vhodu v čarobni gozd smo natančno prebrali napise in se z zemljevidom v roki odpravili na čarobno potovanje. Pot nas je vodila od Zlatolaske, Trolov, storžnjaka želja vse do gozdne igralnice. Tam so dobre vile za nas pustile čisto posebno darilo. Dobili smo družabno igro tri v vrsto, ki so jo bili otroci zelo veseli. Vmes smo opazovali škratke, objemali drevesa in si vzeli za spomin tudi čudovito poslikane kamne z napisom »prijateljstvo«. Najbolj prijetno je bilo, da so se otroci med potjo ves čas družili, se pogovarjali in igrali. Na ta način so se med nami spletle nevidne nitke prijateljstva. Pot smo zaključili malce prej, saj je čas res šel čisto prehitro. Nismo se obremenjevali, da nam ni uspelo priti do cilja, do Sivke. Vsi dobro vemo, da je pot pomembnejša od cilja. Vzeli smo si nekaj trenutkov za odlično malico, ki je bila tokrat čisto posebna. Posladkali smo se s čarobnimi mafini in verjamemo, da so tokrat prste imeli vmes tudi gozdni škratje in vile, ki so poskrbeli, da tako dobrih mafinov ne bomo nikoli pozabili. Ko je prišel čas za slovo, smo si obljubili, da se bomo vsekakor še družili in da drugo leto mi povabimo prijatelje iz Lučin na Sovodenj.
Še enkrat bi se radi iskreno zahvalili za čudovit in čaroben dan, ki smo ga preživeli s prijatelji iz Lučin.

Špela Knafelj Borovič