Starost je lahko tudi lepa, samo sprejeti jo moraš

S starši in še petimi sestrami je živela v majhni hiši. Vse so bile rojene v obdobju desetih let in dobro so se razumele. Po dve do tri deklice so spale v eni postelji, ker je bilo malo prostora. Pod isto streho so imeli tudi kravico. Jedli so to, kar so pridelali na svoji zemlji. Nikoli niso bili lačni. Na otroštvo ima lepe spomine. Ko so otroci vstali, je mama že imela kuhane žgance. Potem so bili ves dan z njo, kar koli je počela. Oče je hodil pomagat kakšnemu sosedu. Pred drugo vojno sta hodili v šolo le dve sestri. Zinka je začela obiskovati šolo po vojni, in to kar v tretjem razredu. Pisati in brati se je naučila od starejših sester. Še danes ve, da so se prvi dan učili o Ivanu Cankarju in Vrhniki. S 14 leti je šla v dvoletno trgovsko šolo v Kranj, kjer je tisti čas tudi živela. Učili so se same praktične, uporabne predmete in pridobljeno znanje ji je prišlo zelo prav še dostikrat kasneje. Dopoldne je hodila v šolo, popoldne je delala kot vajenka v trgovini. Bila je pridna učenka in učitelji so jo nagovarjali, naj študira naprej, pa si je želela le domov. Po učni dobi je šest let delala v trgovini v Kranju, potem v zadrugi na Sovodnju. Od tam so šli vsi prodajalci v novi Mercator. Po sili razmer so trgovke postale še »kelnarce« v bližnjem bifeju. Zinka je bila zadnjih devet let delovne dobe zaposlena v Termopolu kot vodja finančne službe, saj je zelo rada delala s številkami. Obe službi je imela rada. Takrat so bili vsi prijatelji med seboj. Vedno se je potrudila in vestno opravila delo, kot da to počne zase. Upokojila se je s 35 leti delovne dobe, stara 51 let. Služba je bila takrat od šeste do štirinajste ure, zato je imela popoldne doma še dovolj časa za dom, družino in zase. Sovodenjski režiser Nace Kržišnik jo je zelo kmalu povabil v kulturno-umetniško društvo. Igrala je v predstavah in bila v različnih obdobjih tajnica, blagajničarka ali predsednica društva. Tudi v Krajevni skupnosti Sovodenj je bila dvajset let tajnica in je vodila finančne posle. Kot upokojenka se je najprej vključila v Društvo upokojencev Gorenja vas, pa je bilo preveč oddaljeno. Zato so društvo upokojencev ustanovili tudi na Sovodnju. Kot druga predsednica je DU vodila skoraj dvajset let, seveda ob sodelovanju blagajničarke Cvetke in tajnice Ivanke. Vesela je, ker DU dobro dela tudi po njenem odhodu, saj je od aktivnosti društva zelo odvisno življenje starejših ljudi. Člani gredo radi na srečanja, izlete in razna druženja s sebi enakimi. S svojimi dodatnimi aktivnostmi je veliko naredila za kraj. »Saj drugi pozabijo na to, človeku pa ostaja zadovoljstvo,« pravi.

Kot negativno spremembo vidi današnje potrošništvo in materializem. Ko je delala v trgovini, so včasih na police nalagali prazne škatle, ker določene robe niso imeli. Zdaj se police šibijo od množice nepotrebnih artiklov, ki jih ljudje kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Zinka pravi, da ji je zadnjih deset let čas zelo hitro tekel. »Starost je lahko tudi lepa, samo sprejeti jo moraš.« Dobro se ji zdi, da ima dosti časa zase, za branje knjig, reševanje križank, brskanje po internetu, dopisovanje po elektronski pošti, gledanje televizije in klepet po telefonu. Pri svojih devetdesetih rada bere zgodovinske romane in plačuje račune po elektronski poti. Velik napredek se ji zdi, da ni treba za vsako položnico na pošto. Zadovoljna je, da živi med domačimi, ki so ji vedno pripravljeni pomagati, če kaj potrebuje.

Milka Burnik