Uvodnik

Jezusovo rojstvo v betlehemskih jaslih ne bo spremenilo položaja, ki vlada v tem svetu. Res, prinaša upanje, in sicer svojevrstno, toda ne smemo pričakovati od Kristusa, da bo čudodelnik – tudi sam to zavrača. Kar razberemo iz Jezusovega rojstva v osrčju betlehemske noči, je bolj nekaj notranjega, globokega. Jezus se rodi v svetu nesramnosti, grdobije, sovraštva, medsebojnega kosanja in rivalstva, v svetu nasilja in trpljenja. V ta boj ne gre kot kak reformator, pač pa nam bo pokazal, da je človek kljub vsemu zmožen ljubiti in biti ljubljen. To je mogoče zato, ker je ljubezen vedno močnejša kot njeno nasprotje.
Sporočilo o detetu nam postane nenadoma klic ljubezni, ki je povsem nova. Res je še slabotna, vendar zmagoslavna. Vsak novorojenček je najprej prav gotovo slaboten. Odvisen je od tistih, ki so okrog njega. Zaradi tega svojega položaja je v nevarnosti, da propade. Pomagati mu morata nega in skrbnost drugih. Prav ta skromen plamenček ljubezni, ki se v tem trenutku pojavlja v bistvu pri slehernem izmed nas, potrebuje, da ga nahranimo in zaščitimo kot dragocen zaklad. Drobceno bitje, ki je hkrati skromno in zapovedljivo, ima od vseh stvari najrajši in tudi zahteva, da ga spoštujemo in ljubimo. Končno se nam ob novorojenčku zdi, kot da je v njem zgoščena vsa življenjska sila.
Res da je majhen, toda kakšne rezerve moči in zmožnosti se skrivajo v njem! Novorojenček je bitje, polno obljub. Iz njega bo čez nekaj časa zrasel sposoben človek. Tudi v globini slehernega izmed nas se skriva iskrica, ki je ogromna, a ima v sebi pomembno silo ter sposobnost delovanja. Skromen in neznaten je notranji plamenček, podobno kot novorojenček. Zmore pa vžgati in preoblikovati svet pod pogojem, da vanj verujemo v taki meri, da nas prepojene z njegovo ljubeznijo lahko spusti v ta svet.
Božična noč je noč veselja, hvaležnosti in upanja. V božični noči še prav na poseben način doživljamo Božjo bližino, njegovo dobroto in ljubezen. Naše življenje naj postane jasen odgovor na podeljeni neizmerni božji dar, naj bo prežeto z ljubeznijo do Boga in z našo medsebojno ljubeznijo.
V neusmiljenem ritmu vsakdanjega življenja, ko nam tolikokrat zmanjkuje časa zase, za pristnejše medsebojne odnose, za dejanja ljubezni in dobrote, se vsaj za trenutek ustavimo pred novorojenim detetom in dopustimo, naj se vsebina božičnega sporočila dotakne naših src. Tako se bo v nas po Božjem dotiku začelo rojevati nekaj novega, lepega in pristnejšega.
Naj nas prihod Novorojenega razveseli in obogati, da se bomo veselili življenja in poslanstva na tem svetu.

Ciril Istenič, župnik v Javorjah