Zgodovina Slovencev nekoliko drugače

Kaj in kdaj vas je spodbudilo k raziskovanju izvora Slovencev in zgodovine jezika?
Kot otrok sem živel med vrstniki, ki smo uporabljali v pogovoru poljansko in loško narečje. Tedaj sem se že spraševal, kaj ali kdo sploh sem, ker so me v Škofji Loki, kjer sem preživel prva leta, zbadali s Poljancem. Na Poljanskem pa so me zmerjali z Ločanom. Tako sem se spraševal o identiteti, ki jo predstavlja jezik, ki ga govoriš. Tudi solze so mi napolnile oči zaradi tega. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem na kamnarskem sejmu v Veroni naletel na star spomenik z zapisom v poševnih črkah. Razstavljavci so trdili, da je starost spomenika okoli 2500 let. Poljanski sopotniki so moj poizkus branja v rovtarskem narečju pospremili s trditvijo, češ da napis ne more biti slovensko razumljiv, saj smo se v šoli učili, da so naši predniki prišli komaj v 6. stoletju izza Karpatov. Ob tej trditvi sem se znova začel spraševati o identiteti, ki jo je tu izkazoval star zapis. Z velikim veseljem sem leta 1989 kupil knjigo patra Ivana Tomažiča Veneti naši davni predniki. Knjiga me je globoko razočarala, saj tam navedeni napisi niso potrjevali mojega vedenja. K sreči je isti avtor leta 1995 izdal knjigo, kjer so bili objavljeni daljši etruščanski napisi. Pirgiyski zlati ploščici sem tako prečrkoval s primerjanjem latinske abecede. Napisa sta lepo potrdila moje vedenje, saj vsebujeta množico besed, ki jih Rovtarji uporabljamo še danes. Veselo sem zakorakal v Loko k Ivanu Gorencu, ki je tedaj pisal o Venetih. Mirno mi je podal knjigo 'So bili Etruščani Slovani?'. Sprevidel sem, da bom moral pot raziskav prehoditi sam brez prepisovanja.

Ali ste pri svojem raziskovanju kdaj naleteli na ovire?
Najteže je bilo dobiti originalne napise, saj je večina najdenih v Italiji. Iskal sem dotedanje objave različnih avtorjev, ki pa niso podajali snovi, ki bi potrdila moja odkritja.

Kako pomembna je torej rovtarščina in znotraj nje poljanščina?
Rovtarščina se je izkazala pri branju originalnih salskih napisov in kasneje pri odstiranju starih latinskih obrnjenčkov. Etnonimi in toponimi iz časa Salske republike imajo opise, iz katerih razberemo rovtarske stavke, če vstavimo presledke. Opise v poljanščini poznamo kot stavke: vit kei bo, vit kei da, kar so latini uporabili pri prepisovanju slovnice.

Kaj je bila Salska republika?
Prvotno je bila pisava tista, ki je združila plemena v Salsko skupnost. Glede na zapisano je obstajala od okoli 3. stol. pr. n. št. pa do nastopa diktature leta 50. pr. n. št. Toponimi v Benečiji Karnikum, V Kranju Karnium in Karnuntum na severu ob Donavi kažejo na prostranost salske republike.

Ali lahko predstavite nekaj besed, s katerimi utemeljujete svoja dognanja?
Ogledalo iz Voltere vsebuje tekst, ki pravi: "E ka soen tvakih nak ged kle. Uni a lhk l ano daš ke." Zapis je podprt s slikovno podobo, na kateri sta dve dojilji. Oseba s tablico pač želi eno dojiljo odpeljati iz prizorišča. Tako drugi stavek vsebuje števnik ano, kar zanika trditve etruskologov in primerjalnih jezikoslovcev, da števniki niso indoevropski.
Prvotne pisalne potrebščine so bile povoščene lesene tablice, kovinsko pisalo, oljenka, glinaste ploščice in verjetno rovaš. Latinska beseda tabula ceratae kaže vsebnost in pomen pisalne ploščice. Nastanek prvotnih besed je očitno potekal tako, da so v eno besedo shranili pozitivno in v nasprotno stran branja negativno konotacijo pomena. Ta bula tako pomeni pozitiven pomen (zlata bula je bila zapisovana v srednjem veku). Obrnjeno al u bat pa negativno konotacijo. Šolarji namreč še danes, kadar dobijo negativno oceno, pravijo, da so dobili bat. 

Izdali ste kar nekaj publikacij s področja svojega raziskovanja. 
Sprotna raziskovanja sem podprl z objavami. Leta 1999 sem v Slovarju poljanskega narečja prvič omenil, da so venetski znaki podobni številkam. Na to sem patra Ivana Tomažiča (zagovornika venetske hipoteze) tudi opozoril, a je dejal, da ga zanimajo samo besede. Zato sem leta 2005 v knjigi Etruščanska "Venetska" pričevanja o revoluciji Zemlje objavil spoznanja o šestnajstiškem številskem sistemu in priložil prepise originalnih napisov. Leta 2010 ob ponatisu slovarja sem se pridružil kulturnemu društvu dr. Ivan Tavčar Poljane, da sem lahko kandidiral na lokalnih razpisih. Leta 2014 je izšla knjiga Govor antike, v kateri razložim glasoslovje, popravim matematično zmoto enega znaka in nakažem pojavnost rovtarščine v latinščini. Tedaj sem se lotil najstarejšega etruščanskega napisa in ugotovil, da sporoča slovenske besede. Tako sem odkril in 2018 v knjigi Ab prevzgoi sih 1. šola rovtarščina v latinščini objavil najstarejši slovenski zapis na zlati fibuli. Zaponka sega v 7. stoletje pr. n. št. in so jo doslej razglašali za najstarejši latinski napis. Moje dosedanje pisanje je bilo dokaj razpršeno v različnih publikacijah, zato sem letos objavil knjižico Seznam nazaj odvitih besed. Skušal sem opisati svoje izsledke, da bi bil čim bolj razumljiv.

Leta 2018 so v Savi v Kranju odkrili pomemben pomnik, ki naj bi potrdil vaše dosedanje raziskave. Lahko kaj več poveste o tem?
Ta spomenik je potrdil vse moje dotedanje jezikovne raziskave. Dokazuje obrnjeno smer prejšnjega zapisovanja in pa besedne vrste negativne in pozitivne konotacije v eni in drugi smeri branja. Tako i u kundus (lat. prevod prijetno), kunde pa vemo, da v našem jeziku pomeni pametno. Nasprotno branje prinaša negativno konotacijo s stavkom s u dnu kui (si na dnu takoj). Besedilo je lep dokaz, da so tudi naši predniki Karni zapisovali podoben jezik, kot ga govorimo danes.

Kaj imate še v načrtu za prihodnost?
V prihodnje nameravam razvozlati nagrobne napise ter druge originale, ki jih lahko pridobimo v Italiji ter na Vzhodu. Imam tudi namen prikazati dosedanje delo primerjalnega jezikoslovja. Kajti doslej so nekritično uporabljali za razlaganje salskih napisov samo dela tujih avtorjev. Golo primerjanje besed, ki se ga poslužuje stroka, nas lahko zapelje v velike zmote. Menim, da je pri vsem tem najbolj pomemben sam izvor slovenskih besed, in te so bile k sreči zapisovane.

Jure Ferlan