Živali iz zgodbe bi bile lahko zgled ljudem

Živali v gozdu so si zaželele, da bi imele avto. Sprva so se osredotočile na videz in uporabnost ter mojstru bobru dale navodilo, naj izdela nov, rdeč, hiter in tih avto s sprednjo in zadnjo lučjo ter dovolj prostora za vse. Volk je zahteval najpomembnejše: avto ne sme onesnaževati njihovega gozda.

»Tudi mi delujemo tako, da nam je najprej pomemben videz, potem funkcionalnost, na ekološki vidik pa radi pozabimo. Včasih je vse skupaj težko združljivo, a bobru je uspelo in izdelal je ekovozikolocikel. Živali sprva niso bile navdušene nad bobrovim izumom, a so ga hitro sprejele za izziv. Tako odgovorno kot živali v predstavi bi se morali odločati tudi mi,« poudari Urša Peternel, ki pravi, da jo je zgodba Mojiceje Bonte, med številnimi drugimi dobrimi predlogi, našla in nagovorila do te mere, da jo je želela deliti tudi z drugimi. Priprave na predstavo so začele že septembra. »Treba je bilo pridobiti dovoljenje avtorice, napisati scenarij, narediti seznam potrebščin: od scene, kostumov do rekvizitov, se dogovoriti z desetimi igralkami za sodelovanje. To je projekt, ki zahteva veliko prilagajanja, nekatere so poleg službe in družin vpete še v druge dejavnosti, tako da je bilo logistično naporno priti do prostih popoldnevov za vaje in na koncu za nastope. V januarju smo začele in sredi marca je že bila premiera!« Pri izdelavi rekvizitov so pomagale vzgojiteljice, ki v predstavi ne nastopajo, ter likovna pedagoginja iz šole. Ana Potočnik je v domači delavnici izdelala glavni rekvizit, ki ga tudi sicer sama sestavi med predstavo. »Predstavo smo izvedle vzgojiteljice iz vseh enot Vrtca Zala Gorenja vas,« je pojasnila Urša Peternel. Tako so iz Zale sodelovale Kati Kavčič, Renata Kisovec in Tina Linke, iz Lučin Tina Matanovič, s Sovodnja Špela Knafelj Borović ter iz enote Dobrava Suzana Pustovrh, Branka Pavkovič, Barbara Treven, Martina Hadalin, Ana Potočnik in Urša Peternel. »Otroci so bili nad predstavo navdušeni, saj gre za sodelovanje odra z občinstvom in se nanj tudi odzivamo, s tem »pomagamo« mlajšim otrokom in tistim, ki težje sedijo pri miru, da s svojo aktivnostjo lažje sledijo dogajanju na odru. Tudi letos je bilo veliko glasbenih vložkov, otroci so tokrat po večini že poznali pesmi o vozilih, ki smo jih prepevale ob spremljavi ukulel. Dodale smo tudi nekaj zabavnih vložkov, ki so nasmejali tudi odrasle. Po koncu predstave otroci vedno pritečejo k nam, si ogledujejo kostume, nas objamejo, se slikajo z nami. Otroci nam dajo vedeti, da smo zanje čisto prave zvezde, in to nam največ pomeni.« Zaradi 5,5 metra dolgega ekovozikolocikla in 11 nastopajočih, ki so ves čas aktivni na odru, predstava ni primerna za vsak oder. Letos so prvič zbirali tudi prostovoljne prispevke in 386 evrov, kolikor je bilo zbranega, bo namenjenih šolskemu skladu.

Lidija Razložnik